00 386 (0)5 662 11 50 tajnistvo@osvsmuc.si

Zgodovina šole v Kortah

ZGODOVINA ŠOLE V KORTAH OB 195. OBLETNICI SLOVENSKE LJUDSKE ŠOLE NA OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE

Prvo vest o šoli  v Kortah je zapisal leta 1883 France Ravnik, ki je služboval med leti 1871 in 1883 v Kortah kot učitelj in župnik, in je takrat zapisal, da je s poučevanjem otrok v Kortah začel Marco Dudine kar v farni hiši.

Kar se je takrat zanesljivo vedelo, je to bilo  leta 1815. Šolo je obiskovalo le nekoliko dečkov. Pouk naj bi tedaj potekal samo v italijanščini. Leta 1917 je postal inšpektor krkavški dekan Josip Dedkovič, ki je obvladal vse tri tedanje deželne jezike, zato so se razmere v šoli začele spreminjati.

16. 10. 1819 je bila z dekretom ustanovljena kortežanska državna ljudska šola. Kaplan Matteo Gianola, po domače Janola, je v ilirščini poučeval 13 od 49 šoloobveznih otrok.

V letih 1823 do 1839 se je število učencev povečalo na 41, in sicer so v Korte  prihajali tudi učenci iz Padne, Gažona in Srgašev. Nedeljsko šolo pa je obiskovalo 11 učencev.

Po zakonodaji, ki je predpisovala materinščino v šolah, je Jože Pavšič poučeval med letoma 1839 in 1858 v slovenščini. Tako je pouk potekal do vladavine fašistične Italije.

Otroci, dečki in deklice, so šolo obiskovali vsak dan, tudi ob nedeljah. Pouk je potekal v stavbi Bratovščine, ki je bila leta 1835 obnovljena. Pavšič je šolo prezidal in popravljal, a mu Malijčani ter prebivalci drugih sosednjih vasi niso pomagali.

Dekan Jože Kovačič, ki je bil svetovalec in nadzornik osnovnih šol, je leta 1852 obiskal šolo v Kortah in poročal, da poučujejo v ustreznem slovenskem jeziku in da je vzgoja dobra.

Leta 1858 je nastopil v službo Anton Valentin. Tistega leta bi se lahko šolalo 63 dečkov in 56 deklic, vendar je Valentin poučeval samo dečke, in to vsak dan. Zaradi njegove bolehnosti je bil pouk nereden. Poučeval je do leta 1871.

Za njim je 12 let poučeval France Ravnik. Pouk je bil reden in otrok je bilo veliko, zato so ga lahko obiskovali le dečki. Ravnik je poučeval kvalitetno, skrbel je za nadarjene, delil svoje knjige in učencem kupoval potrebščine. Dal je pobudo za gradnjo šole in zaposlovanje poklicnih učiteljev.

Po Ravniku, ki je pustil pomemben pečat, je nekaj časa poučeval duhovnik Josip Omerz.

Ferdinand Breitschopf, ki je bil prvi laični učitelj, je poučeval od leta 1884 do 1892. Prizadeval si je za gradnjo nove šole, saj stara »bratovščina« ni več zadostovala.

Leta 1892 je pričel s poučevanjem Fran Orel, ki je v Kortah ostal do smrti, leta 1919. Bil je prvi poklicni učitelj v zgodovini kortežanske šole, ki je v njegovem času postala dvorazrednica.

Orel je opravil pomembno delo, saj mu je uspelo, da je s podeželskimi prispevki začel graditi novo šolsko stavbo. Pri delu se mu je pridružila Marija Komac, ki je kasneje postala njegova žena in poučevala skupaj z njim.

V letih 1906 do 1914 je število učencev naraslo s 93 na 214, zato so razpisali tretje delovno mesto.

Šolsko leto 1918/ 19 se je začelo s prihodom italijanske vojske, s čimer se je začelo najmračnejše obdobje šole v Kortah, obdobje načrtnega potujčevanja.

V tem času je Orel, ki je bil zaveden Slovenec, umrl, njegovo ženo, učiteljico Marijo Orel, pa so strogo nadzorovali. V šoli so od 2. razreda dalje uvedli 3 ure italijanskega jezika na teden.

Na Orlovo mesto so postavili Friderika Mirka Pečariča.

Nato vse do leta 1924 ni šolskega arhiva, ne ve se, kam je izginila kronika. Predvidevajo, da jo je skrila Marija Orel, da bi zaščitila slovenske zapiske.

Po prihodu fašizma je bila uvedena Gentilejeva šolska reforma, s katero so uvedli italijanski jezik v vse razrede osnovne šole. Zaradi nerazumevanja jezika je prišlo do velikega osipa učencev, ki je bil kar 86%. Od 21 učencev, vpisanih v 1. Razred, so v 4. razred napredovali le 3.

V šolskem letu 1927/28 so uvedli večerno kmetijsko šolo. Eden od učiteljev je bil fašist, zaradi česar so se vaščani pritoževali. Zaradi izjemnih razmer je župnik Karel Esih začel pisati kroniko, organiziral je otroke, mladino in starejše v cerkvena društva, v katerih je gojil slovensko pisano in ustno besedo ter petje. Italijanske oblasti so ga zaradi tega preganjale.

V šolskem letu 1928/29 bi morali učitelji vabiti k vpisu otrok v organizacijo Opera Nazionale Balilla, a se domačini vabilom niso odzvali.

V šolskem letu 1929/30 so šolo v Kortah poimenovali po Almerigu Fragiacomu in namestili italijanske učitelje. Podobna usoda je doletela tudi šolo na Maliji.

Župnik Esih je gojil slovenski jezik le še v cerkvi, kar ni bilo ravno najbolje za italijansko potujčevalno politiko.

Kortežanska mladina je kljub velikemu prizadevanju italijanskih učiteljev zelo slabo obvladala italijanski jezik.

V takih razmerah je pouk potekal do razpada Italije leta 1943. Nato so poučevali nekateri nevtralni učitelji.

Kortežansko in malijsko šolo so zasedli Nemci. Omenja se poizkus partizanske šole, saj je učiteljica Marija Kleva zbirala otroke pod vasjo, v naravi. Bilo je le 10 učencev.

V septembru 1945 je v Korte prišla učiteljica Elka Kemperle. Zbrala je 9 učencev in jih pripravila, da so izdelali 4. razred ter bili sprejeti na nižjo gimnazijo.

Prvi redni učiteljici v Kortah sta bili Marija Cucek in Danica Kranjc. Pouk sta začeli 14. 10. 1945 s 162 učenci. V Kortah so nato službovali še Silvo Petkovšek, Valerijan Pižmoht, Marica Humar in Vlasta Koglot.

Veliko pomanjkanje učiteljev in želja, da bi slovensko besedo posredovali svojim ljudem, sta bila povod, da se je kar 11 učencev odločilo za učiteljski poklic.

Po osvoboditvi je šola zaživela z vaščani, ki so v njej našli prostor za druženje in prireditve.

Štirirazredna šola je v šolskem letu 1951/ 52 prerasla v osemletko. Učencev je bilo veliko, zato se je zvrstilo mnogo učiteljev: Ada Smrke Čelhar, Jože in Viktorija Velikonja, Stana Milkovič, Ivanka Gros, Boža Kavčič, Dragica Mihalj, Vilma Bandi, Lojze Koršič, Miro Kocjan, Jurij Žlindra, Ciril Čelhar, Jože Bolje in Nada Ravbar.

Učitelji so poleg rednega pouka vodili analfabetski tečaj, telovadno društvo in dramsko sekcijo. V šoli je že delovala šolska kuhinja.

Leta 1954 je šolo obiskovalo kar 155 otrok. Konec šolskega leta se je višja stopnja preselila v Izolo, v Kortah pa je ostala samostojna petrazrednica.

V naslednjih letih je število učencev upadalo, zato je v šolskem letu 1963/64 šola izgubila samostojnost in postala podružnica OŠ Vojke Šmuc v Izoli.

V letu 1968/ 69 je bilo na šoli le 32 učencev.

Leta 1974 je v šoli poučeval le en učitelj, in sicer v kombiniranem oddelku.

Leta 1976 je šola prešla na novo lokacijo, v Čedlje, v montažno stavbo in postala celodnevna šola. Obiskovalo jo je 32 učencev, poučevali so trije učitelji. Ob šoli je začel ponovno delovati vrtec, ki je bil ukinjen pred 20 leti.

Število učencev se je do leta 1983 gibalo okoli 40, nato je po letu 1985 naraslo na 69.

V šolskem letu 1990/91 so celodnevni pouk ukinili, nato pa leta 1999/2000 uvedli kombinirani pouk, saj je število učencev vztrajno padalo. V istem šolskem letu se je začel odvijati devetletni program osnovne šole.

Število učencev od prvega do petega razreda se je celo desetletje gibalo okoli 30, v zadnjih letih pa je padlo na približno 20.

V šolskem letu 2012/ 13 smo prvič začeli izvajati pouk v trojni kombinaciji.

V letošnjem šolskem letu smo v prvi razred vpisali kar 14 učencev, vseh skupaj je 31. Pouk kljub temu poteka v le dveh oddelkih, in sicer v dvojni oziroma trojni kombinaciji. V obeh kombinacijah imamo pomoč druge učiteljice.

V šoli smo zaposlene 4 učiteljice, kuharica, pomočnica kuharice in čistilka. Knjižničarka, hišnika in specialne pedagoginje prihajajo na podružnico občasno. Ob šoli deluje vrtec, ki ima 3 skupine po približno 20 otrok.

Tako je naša šola skozi zelo različna obdobja preživela svojih prvih 195 let in se ponaša z naslovom najstarejše šole s slovenskim učnim jezikom na območju Slovenske Istre.

Zapisala: Željka Ličan Adamčič

Vir: Morato Nada: Stoji učilna zidana: ob 180-letnici slovenske ljudske šole v izolski občini (1819- 1999) Graffit Line, 2001 (Zbirka  Mandrač)

 

(Skupno 496 obiskov, današnjih obiskov 1)